sreda, 16. september 2015

Se vidimo kmalu!

Moje življenje je v zadnjih letih postalo neskončen niz pakiranja in praznjenja kovčkov, odhodov in prihodov, pristankov in vzletov. Pogosto se zgodi, da se nostalgično prebijam skozi stotine fotografij iz svojega zadnjega potovanja, medtem ko v mislih že načrtujem naslednjega. In čeprav sem neizmerno hvaležna, da si tako pogoste odhode v tujino sploh lahko privoščim, priznam, da vse skupaj ni tako idealno, kot se sliši – nenehno spreminjanje okolja namreč skupaj z neštetimi novimi obrazi s seboj prinese skoraj prav toliko pozdravov v slovo.

@HI Blog
Pravzaprav se ravno med pisanjem teh vrstic pripravljam na nov niz poslavljanj. Moj nahrbtnik je poln sveže opranih oblačil in potrpežljivo čaka, da se spet odpravim na pot. Hiša v romunskem mestu Cluj, kjer sem kot prostovoljka preživela zadnjega pol meseca, je bila vedno polna zanimivih ljudi – tako domačinov kot tujih prostovoljcev. Nekateri izmed njih so prispeli šele pred nekaj dnevi in se bom morala, kot že tolikokrat poprej, od njih posloviti še preden sem jih zares spoznala. Po naravi sem precej zadržana in potrebujem nekaj časa, preden se v družbi novih ljudi počutim popolnoma sproščeno. Vendar pa se zato toliko hitreje navežem, ko jih enkrat malo bolje spoznam, in vsakič znova me boli, ko drug drugemu z zgolj nekaj izrabljenimi izrazi zaželimo srečno nadaljevanje poti.

Brez oklevanja lahko rečem, da sem imela tekom svojih potovanj priložnost spoznati ogromno čudovitih ljudi. Na žalost pa sem spoznala tudi to, da je tistih nekaj zabavnih dni, preživetih na ulicah nekega tujega mesta skupaj s popotnikom, ki si ga dan pred tem spoznal v lokalnem baru, enostavno pretvoriti v lepe spomine, le redko pa so trden temelj za kakšno dolgotrajnejše prijateljstvo. Razlog je preprost: nekaj dni enostavno ni dovolj, da bi se stkala tista posebna vez.

@HI Blog
V preteklem letu sem imela kot absolventka na voljo več časa za potovanja, kar sem dobro izkoristila in tako večino študijskega leta preživela v tujini. A čeprav sem zelo hvaležna za vse nove izkušnje in čudovite trenutke, zdaj, ko se enoletne počitnice iztekajo, za njimi ostaja grenak priokus. Vse prepogosto sem bila namreč prisiljena izreči tisti pozdrav v slovo, ki vedno pride vsaj malo prezgodaj. V nekem trenutku, ko sem potovala po Južni Koreji, daleč stran od doma in vsega poznanega, sem ravno iz tega vzroka skoraj vrgla puško v koruzo in sedla na prvo letalo proti domu. Iz hostla, kjer sem tri tedne delala kot prostovoljka in si v tem času nabrala kar nekaj dobrih prijateljev, sem se namreč odpravljala na novo delovno mesto, za katerega sem vedela, da bo prav tako polno zanimivih ljudi. Čeprav sem se veselila odkrivanja novih krajev, nisem želela zapustiti prijateljev, ki sem jih spoznala v hostlu in sem bila skoraj jezna na vse nove ljudi, ki sem jih »morala« spoznati. Kajti čemu bi spoznavala enkratne osebe, ki bi jih v nekem drugem svetu z veseljem štela v krog svojih najboljših prijateljev, v tem pa na žalost živijo na drugem koncu planeta in se že vnaprej ve, da bodo njihovi obrazi slej ko prej le še majhne ikone na mojem Facebooku? Čemu bi se trudila, da bi izvedela več o njih, če pa to pomeni samo še več solza, ko pride čas slovesa? 

Spomnim se, kako sem tistega dne sedela na svoji postelji in iz južnokorejskega hostla eni izmed svojih slovenskih prijateljic prisegala, da se bom po vrnitvi iz Azije zaklenila v svojo sobo in temu krutemu življenju preprečila, da bi mi še kdaj predstavilo kakšnega novega človeka. Čeprav jo je moje obupano tarnanje precej zabavalo, je razumela, s čim se spopadam, in me skušala pomiriti: »Poslušaj, vem, kako se počutiš in vem, kako težko se je posloviti od nekoga v trenutku, ko se je prijateljstvo ravno dobro začelo razvijati. Ampak veš, v tem morju ljudi, ki pridejo in grejo, se vedno najde par posebnih oseb, ki ostanejo za vedno. In zaradi njih je vredno vztrajati!«

@HI Blog
Hitro sem ugotovila, da ima prav - pa ne samo zato, ker ona sama spada v to drugo skupino posebnih ljudi, ki ostanejo del tvojega življenja (kot po naključju sva se spoznali v tujini, na študijski izmenjavi v Franciji, čeprav sva pred tem verjetno nezavedno vsak dan hodili druga mimo druge na hodnikih ljubljanske Filozofske fakultete). Njen enostavni nasvet je bil dovolj, da sem kozarec namesto na pol prazen spet videla kot na pol poln. Najin pogovor mi je pomagal uvideti, da veliko mojih prijateljev živi na stotine ali celo tisoče kilometrov od mojega doma, a sem kljub temu z njimi v rednem stiku in predstavljajo zelo pomemben del mojega življenja. Seveda bi si želela, da komunikacija ne bi bila odvisna od kakovosti internetne povezave, a ker za enkrat še nisem sposobna teleportacije, moje največje radosti in strahovi včasih še vedno potujejo v tuje dežele v obliki črk in smejkov. Ko končno pride do ponovnega srečanja, in lahko rečem, da so ta precej pogosta, je sreča toliko večja. Ker je naš čas omejen, dobro izkoristimo vsako minuto; kvaliteta je pomembnejša od kvantitete in včasih so štiri ure vredne več kot trije tedni. Kot na primer tisti pomladni dan v Seulu, ko sem po dveh letih spet videla eno izmed svojih korejskih prijateljic. Sprva sva se namenili na kratko pijačo, a se je ta nato prevesila v celodnevni klepet in sva se domov vračali po temi, ker sva si imeli toliko za povedati. Ali pa tisti julijski vikend, ko sva se s poljskim prijateljem vsak iz svoje smeri odpravila v Berlin, da bi po dolgem času spet videla skupno prijateljico iz Kanade – prav tisto prijateljico, ki me je pred dvema letoma spravila v jok z obvestilom, da se bo lahko udeležila še enega izmed naših ponovnih srečanj.

Po temeljitem razmisleku o prijateljičinih besedah sem bila spet pripravljena na vsakodnevno spoznavanje čudovitih ljudi. Dejstvo je, da, razen če so vaša idealna popotniška destinacija divje planjave Antarktike, na potovanjih ni mogoče ubežati stiku z ljudmi. Večina srečanj se bo najbrž spremenila v zgolj še en lep spomin, a kakšno se bo razvilo v dolgotrajno prijateljstvo, ki bo s seboj prineslo radostna ponovna snidenja na vseh koncih planeta.

Življenje večnega popotnika je konec koncev zelo podobno kateremukoli drugemu – s to razliko, da že od samega začetka pričakuješ trenutek, ko bo vsak šel svojo pot. Veš, da boš v iskanju novih dogodivščin za seboj pustil veliko preveč enkratnih ljudi, a vsake toliko se kakšen zvit »lepo te je bilo spoznati« spremeni v »se vidiva kmalu«. Občasno spoznaš prijatelje, ki kljub razdalji, ki loči tvoj dom od njihovega, postanejo in ostanejo pomemben del tvojega življenja, in prav oni so tisti, zaradi katerih je vredno hoditi po tej negotovi poti popotniških prijateljstev.


Ni komentarjev :

Objavite komentar